Poškodbe zadnje lože stegna so frustrirajoče poškodbe in tvorijo pomemben delež vseh poškodb v športu z visoko stopnjo tveganja za ponovitev poškodbe. Gre za najpogostejšo poškodbo pri nogometu, sprintu, ragbiju, ameriškem nogometu in avstralskem nogometu. Torej pri tistih športih, ki zahtevajo tek, preskakovanje ovir, nenadne spremembe smeri, skoke in brce.
Zato moramo biti fitnes trenerji, kondicijski trenerji in ostali delavci v športu na poškodbo zadnje lože stegna še posebej pozorni.
Največ poškodb zadnje lože stegna nastaja pri teku oz. hitrem teku (sprintu). Ni pa to edini mehanizem poškodovanja zadnje lože stegna. Drug pomemben mehanizem poškodovanja pri plesalcih, ritmični gimnastiki, lahko pa tudi pri drugih športnih panogah je pretiran počasen razteg zadnje lože stegna med vadbo gibljivosti. Takšen mehanizem poškodbe ima običajno za posledico poškodbo proksimalnega narastišča zadnje lože stegna. Ta je zaradi pretežno tetivne zgradbe manj sposobno ustreznega celjenja. Posledično okrevanje po takšnih poškodbah traja dlje časa.
Večina biomehanskih raziskav teka v povezavi s poškodbami zadnje lože stegna je ugotovila, da se poškodbe zadnje lože dogajajo v končnem delu faze zamaha. Takrat deluje zadnja loža tako, da ekscentrično manjša oz. nadzira hitrost ekstenzije kolena (zavira ekstenzijo). Mišica v teh pogojih razvija napetost in dosega svojo maksimalno dolžino, medtem ko se njena vlakna daljšajo (deluje ekscentrično). To pomen, da mora zadnja loža v zelo kratkem amortizacijskem času spremeniti svojo ekscentrično funkcijo (ta zmanjša hitrost ekstenzije kolena) v koncentrično (ekstenzija kolka, ki nadaljuje normalen cikel hoje ali teka). Ugotovili so tudi, da je prav v tej fazi hitre spremembe funkcije iz ekscentrične v koncentrično mišica najbolj občutljiva na poškodbe, saj je ob maksimalnem raztegu tudi maksimalno aktivirana.
Najbolj pogost vzrok visoke stopnje ponovnega poškodovanja zadnje lože stegna je pri sprinterjih prav ekscentrična šibkost zadnje lože pri visokih kotnih hitrostih. Podrobnejše in zadnje raziskave nakazujejo tudi to, da v različnih fazah teka posamezni deli zadnje lože kažejo različen nivo aktivacije.
Tako ima na primer biceps femoris najvišjo aktivacijo tik pred in po kontaktu s podlago. Medialni del zadnje lože (semitendinosus in semimembranosus) dosega najvišjo stopnjo aktivacije pri pozni fazi opore in v srednjem delu zamaha. To lahko vsaj delno pojasni, zakaj poškodbe zadnje lože stegna v največji meri prizadenejo prav biceps femoris. Poškodbe, ki nastanejo med tekom, običajno prizadenejo bolj distalne dele mišice v predelu mišično-tetivnega prehoda.
Eden od pomembnih pokazateljev za nastanek poškodbe zadnje lože stegna je vsekakor moč mišic, ki sestavljajo naše »hamstringe«. Obstajajo naprave, ki merijo ekscentrično, koncentrično in izometrično moč posameznih mišic. Za dober pokazatelj kako močna je vaša zadnja loža, lahko uporabite tudi bolj preprost test.
V zadnjem času je nekaj študij obravnavalo pomen vzdržljivosti v moči zadnje lože stegna z uporabo terenskega testa. Imenuje se enonožni most zadnje lože (angl. single leg hamstring bridge test).
Test se izvaja tako, da preiskovanec leže na hrbtu ob opori na 60-centimetrski škatli in kotom fleksije v kolenu 20° izvaja enonožni dvig medenice do utrujenosti, pri čemer se šteje število kakovostno izvedenih dvigov. Rezultati študije so pokazali, da so športniki z manj kot 20 dvigi (to označuje šibko zadnjo ložo) utrpeli več poškodb zadnje lože stegna kot športniki s 25 in več dvigi.
Članek je povzet iz revije Šport, avtorji članka pa so dr. Vedran Hadžič, dr. Edvin Derviševič ter Jožef Šimenko. Kdor bi želel izvedeti več, si lahko priskrbi revijo šport (članek se nahaja v številki 7, stran 180 do 189), lahko pa tudi pišete na info@bodivformi.si in si priskrbite elektronsko obliko.